Novice

Dvom o podatkih o letnem prirastku in poseku v slovenskih gozdovih

Jesenska podoba gozdov in tudi zimska brez snežne idile je nedvomno manj navdihujoča, kot tista v bujnem zelenju v dobi vegetacije. A iz subjektivne zaznave le dela gozda ne moremo ocenjevati resničnost numeričnih podatkov, ki se jih ugotavlja z različnimi metodami, kot sta prirastek, ki se izraža v m³/ha, ali posek, ki ga merimo v m³. Statistične metode, ki temeljijo na vzorčenju in jih uporabljamo zaradi velikega obsega podatkov, so matematično objektivne in imajo določen interval zaupanja. Ne vidim sistemskega razloga (npr. odvisnost institucije od rezultatov popisa oziroma inventure), zaradi katerega bi nekdo imel interes manipulirati s podatki oz. jih prirejati.

S podatkom o poseku v gozdovih ima gozdarska panoga težavo drugje. Bilančno. Težava je v predpostavki, da je vsako drevo v gozdu, ki je posekano, predhodno tudi označeno za posek. In tudi vsako posekano predhodno neoznačeno drevo, naj bi bilo naknadno evidentirano kot posekano. To je slepa pega slovenskega gozdarstva. Revirni gozdar javne gozdarske službe bi moral po obstoječi zakonodaji v vsakem trenutku vedeti za nekaj milijonov(!) dreves v svojem revirju, ali so na svojem mestu ali niso. To je tako, kot če bi si Policija zadala nalogo, da evidentira in kaznuje prav vsako prehitro vožnjo. Naj dodam, da Zakon o gozdovih ne pozna »uradnega« podatka o poseku, temveč predpisuje evidenco o izdanih odločbah o poseku. 

Ocena dejanskega poseka v slovenskih gozdovih z uporabo kombinirane metode vzorčenja in podatkov iz evidence o izdanih odločbah je bila sicer prvič predstavljena v Poročilu o gozdovih Zavoda za gozdove Slovenije za leto 2022. Z novimi tehnologijami daljinskega zaznavanja je ne samo mogoče, temveč tudi nujno, to oceno v bližnji prihodnosti še izboljševati. Iluzijo o zmožnosti fizične kontrole nad prav vsakim drevesom v slovenskih gozdovih pa opustiti.

Za podrobnejše podatke o prirastku, poseku in lesni zalogi zainteresiranim bralcem predlagam primerjalni vpogled v publikacijo Stanje evropskih gozdov (State of Europe's Forests, 2020), v kateri je nazorno opisano mesto, ki ga slovenski gozdovi zasedajo v evropski druščini.

Nedovoljen posek ni enako kraja

Med razlikami v evidenci izdanih odločb o poseku in dejanskim posekom so mediji (in politika občasno, glede na dnevne potrebe) naredili neresničen in nevaren enačaj, kot da je vsa razlika med evidentiranim in neevidentiranim posekom enako kraja. Temu še zdaleč ni tako. Kot vemo, kraja oz. tatvina pomeni protipravno prilastitev tuje stvari. Posek dreves v gozdu, brez predhodne odobritve s strani javne gozdarske službe, je po Zakonu o gozdovih sicer prekršek, a še zdaleč ne vedno tudi kraja.

Da se v gozdovih dogajajo tudi kraje, in da je nadzor nad dogajanjem v gozdovih bistveno težje zagotavljati kot v kakšni gospodarski družbi ali v trgovini, je nedvomno res in ga bo treba okrepiti. Vendar pa metoda posplošitve iz malega v veliko, torej iz konkretnega sečišča na celotno Slovenijo, ne zdrži. Pri poseku na Pohorju, ki je bil predmet izrednega notranjega nadzora javne gozdarske službe, tudi ni šlo za krajo, temveč za deloma neevidentiran posek drevja. Iz tega zagotovo ni mogoče zaključiti, da se 27 odstotkov posekanega lesa v Sloveniji ukrade. Kljub temu pa mora imeti javna gozdarska služba do tovrstnih prekrškov in še posebej do kraje ničelno toleranco. 

Trajanje obnove gozdov in cikel gospodarskega gozda

Z laičnim opazovanjem konkretnega gozda, da je življenjski cikel gozda dolg in je tudi zato potrebno z njim načrtno, pazljivo in umno ravnati, se vsekakor strinjam. A gozdarji ločimo več razvojnih faz gozda, kot so mladovje, debeljak, pomlajenec …, in vse so gozd. Povprečna načrtovana doba gospodarskega gozda je v Sloveniji 120 let in v tem času se izmenjajo vse razvojne faze. Biološka doba naravi prepuščenega gozda pa je precej daljša. Gozdne inventure javne gozdarske službe ugotavljajo presežek odraslih razvojnih faz, torej tistega, kar laik imenuje gozd v pravem okoljskem pomenu te besede. Zaenkrat je na srečo še tako, kljub vsem posledicam podnebnih sprememb v gozdovih. Je pa res, da je slabo načrtovan in slabo izvedena sečnja in posledična nenegovanost zasnove precej slaba podoba, ki razočara tako strokovnjaka kot vsakega ljubitelja gozda. 

Malomarna izvedba sečnje

Žal smo marsikje priča neustrezno izvedenim sečiščem, ki so daleč od skrbnega ravnanja z gozdom. Predpis s področja gozdnega reda je podroben, a izvedba marsikdaj močno odstopa od predpisanega. To je torej jasna naloga javne in tudi inšpekcijske gozdarske službe na tem področju. Naj dodam, da je vedno manj lastnikov gozdov, ki bi sami opravljali gozdno proizvodnjo v svojem gozdu in bili kot taki garant v skrbi za lastno premoženje in družinsko tradicijo. Najeti izvajalec ni emocionalno vezan na gozd, pogodbene zaveze med izvajalcem in naročnikom del so šibke. Naslednje neizogibno dejstvo je trend sprememb proizvodnih tehnologij, ki ni lastna samo slovenskemu gozdarstvu. Smrtno nevarno in naporno delo z ročno motorno žago, ki je prevladovalo od 60. let prejšnjega stoletja, počasi (v Sloveniji celo bolj počasi kot v marsikateri evropski državi), a zanesljivo odmira. Zamenjuje ga t. i. strojna sečnja, ki je izredno učinkovita in dobrodošla predvsem pri sanaciji velikopovršinskih ujm, pri rednem gospodarjenju pa žal marsikdaj zdrsne v globoke blatne kolesnice in druge nepazljivosti. Da bodo v prihodnje sečišča bolj urejena, je mogoče marsikaj narediti tako z osveščanjem kot z nadzorom in kaznovanjem. 

Trk javnega in zasebnega interesa

Trk javnega in zasebnega interesa je treba reševati ne samo s poudarjenim neodvisnim nadzorom, temveč s celotno paleto storitev kakovostne javne gozdarske službe. Ena od ključnih storitev javne gozdarske službe za razreševanje tega konflikta, je tudi skupna izbira drevja za posek. O pomenu usklajevanja javnega in zasebnega interesa pri usmerjanju gospodarjenja z gozdovi govori med drugim odločba Ustavnega sodišča št. U-I-77/08-14 z dne 8. 7. 2010.

Pri tem pa nikakor ne gre zanemariti tudi revizije Računskega sodišča (Smotrnost upravljanja z gozdovi, 2012), ki je za postopke skupne izbire drevja za posek že leta 2010 priporočalo tako zakonodajne kot operativne poenostavitve in racionalizacije postopkov. Do sprememb v pretežni meri še ni prišlo, kar je mogoče pripisati določeni rigidnosti gozdarske stroke in splošni družbeni nepripravljenosti na izvedbo sistemskih sprememb obenem.

Uporaba lesa 

V skrbi za vitalnost, stabilnost, zdravje in biološko pestrost gozda se (ne samo pri nas) pojavljajo ideje, da bi bilo gozdove najbolje v čim večji meri prepustiti naravnemu razvoju in z njimi aktivno ne-gospodariti. Pri tem se človekova poraba lesa, torej sečnja, izpostavlja kot problem. Slovensko gozdarstvo je skozi generacije dokazalo, da je mogoče s konceptom sonaravnega gospodarjenja pridobivati ekološko prijazen material, kar les nedvomno je, obenem pa trajnostno skrbeti za ostale funkcije (ekosistemske storitve) gozdov in hkrati skrbeti za povečevanje oziroma ohranjanje gozdnih fondov. Tako je lesna zaloga slovenskih gozdov, kljub gospodarski rabi, v zadnjem stoletju naraščala in je danes visoka. Ima pa svoje meje rasti, podobno kot je to pri človekovi rasti v višino.

Slovenska družba bi morala uporabljati bistveno več lesa, na čim bolj umen in trajnosten način in v zameno za druge neekološke materiale, kot so beton, jeklo, steklo in plastika. Z obsegom poseka in porabe lesa ne zajedamo v trajnost gozdnih donosov. Prav nasprotno, desetletja smo jadikovali nad izvozom hlodovine, v zadnjih letih pa je bilanca uvoza in izvoza okroglega lesa nekaj bolj uravnana (Kazalniki gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji, 2022). Mimogrede, načelo trajnosti je gozdarska stroka vpeljala v svoje delovanje že koncem 19. stoletja, medtem ko se je širša družba pričela ukvarjati s trajnostjo šele sedaj, v času kritičnega zavedanja človekovega pustošenja planeta. Trajnost oz. trajnostnost je tako postala skorajda obvezna floskula z zelenim prehodom in podobnim, žal mnogokrat brezvrednim, besedičenjem vred.

Še bolj jasno povedano, na nivoju Slovenije nikakor ne ropamo, devastiramo in siromašimo gozdov. Kar pa ne pomeni, da se žal na posameznih sečiščih tovrstni ekscesi ne dogajajo.

Skrb vzbujajoča prihodnost (slovenskih) gozdov

Prihodnost gozdov, ne samo slovenskih, in s tem prihodnost človeške civilizacije je skrb vzbujajoča. Mnogo bolj kot dodaten posek brez predhodne odobritve in bolj kot neustrezen gozdni red, slovenske gozdove v prvi vrsti ogrožajo posledice podnebnih sprememb, naravne ujme, ki destabilizirajo sestoje, dvig temperatur, ki slabi vitalnost dreves in ogroža obstoj nekaterih drevesnih vrst, vdor tujerodnih živalskih in rastlinskih vrst in zmanjšana možnost usmerjanja razvoja gozdov v teh novih pogojih. Slovenske gozdove mnogo bolj ogrožajo zunanji dejavniki, kot pa izvedbene napake v sami panogi. Podnebni scenariji, kot se napovedujejo, bodo zahtevali nove prijeme, večjo pozornost in večja vlaganja v gozdove. Gozdovi bodo namreč vedno težje izpolnjevali vsa pričakovanja, ki jih ima družba od njih.

Ena od pomembna nalog javne gozdarske službe je, da s kakovostnim zbiranjem in nedvoumnim izkazovanjem podatkov aktivno seznanja družbo z aktualnim stanjem slovenskih gozdov. Vitalni interes gozdarske stroke mora biti zagotavljanje zanesljivih in jasnih podatkov, metodološka neoporečnost in predvsem zavedanje, da je ključnega pomena zaupanje vsakega državljana v njene številke. 

Gregor Danev, univ. dipl. inž. gozdarstva