Zvočno onesnaženje

Zvočni sprehod po slovenskih pragozdovih

Ob sprehajanju po gozdu nas pogosto razvaja zelena barva na vseh straneh, lepi prizori in razgledi, čist zrak, spomladi in poleti vonjave cvetov... Bolj redko pa se zavedamo lepote gozdnega miru. Odvisno od dela leta in dneva v gozdu lahko slišimo šelestenje listja, pihanje vetra, šumenje potočka in petje ptic, ali pa nas preseneti popolna tišina, v kateri lahko zbrano razmišljamo o največjih problemih ali pa enostavno spustimo možgane na pašo in nemoteno sanjarimo. Naravni zvoki gozda in tudi relativna tišina gozdnih habitatov v primerjavi z mestnim življenjem so ena izmed gozdnih dobrin in ima pomembno funkcijo tako pri ekološkem funkcioniranju gozda kot tudi pri javnem zdravju ljudi, ki te gozdove obiskujejo. Posledično lahko tišino v gozdu uvrstimo pod ekološke in socialne vloge gozda, ki s skupaj s proizvodnimi vlogami opisujeta namenskost gozda v Sloveniji.

Projekt “Zvočni sprehod po slovenskih pragozdovih” je inovativen interdisciplinarni projekt, ki povezuje ekologijo, ekoakustiko, računalniško audio tehnologijo in zvočno umetnost. S snemanjem zvoka slovenskih pragozdov na 14 lokacijah v 6 območnih enotah od Štajerske do Dolenjske, od Notranjske do Tolmina se nam je odprl zvočni svet slovenskih gozdov, ki ga na studijsko obdelanih posnetkih lahko raziskuje vsak poslušalec. Z uporabo zelo občutljivih mikrofonov se na posnetkih zvok pragozdov približa temu, ki ga s svojimi zelo občutljivimi ušesi slišijo gozdne živali, tako da si veliko lažje predstavljamo, kako veliko motenj s strani človeka lahko živali zaznajo vsak dan. Za vsako lokacijo je nato bil izveden popis zvočnih motenj, ki so bile zaznane z mikrofoni, motnje pa so bile razvrščene v pet osnovnih tipov: komercialni letalski promet, cestni promet, športni letalski promet, stroji in naprave, ter ljudje in domače živali. V te kategorije je bilo uvrščenih skupno 106 motenj, v povprečju 7,6 motnje na pragozdni rezervat, ob bolj podrobnem pregledu pa ugotovimo, da se je pojavilo 12 unikatnih tipov motenj, na rezervat v povprečju 3 različne motnje. Tako projekt ob proslavljanju lepote zvokov slovenskih gozdov tudi kritično opozarja na zvočno onesnaženje, ki ga s svojimi aktivnostmi, četudi prostorsko oddaljenimi od pregozdnih rezervatov, vnašamo ljudje.

Zbrani posnetki v grobi obliki so potrebovali precej računalniške obdelave, preden smo lahko zvoke živih in neživih sestavnih delov pragozdov slišali v vsej njihovi raznolikosti in lepoti. Potrebno je bilo računalniško podprto odstranjevanje šuma mikrofonov, saj je pri snemanju takih zvočnih podrobnosti tudi šum same opreme v napoto. Pripravljeni 3-minutni posnetki so le kratek pregled zvočnih zanimivosti določenega rezervata, njihova obdelava in selekcija posnetih zvokov ter umestitev le-teh v zvočno polje poslušalca pa je potrebovala kar nekaj umetniške inspiracije. Takšni posnetki so nato bili vizualizirani v javno dostopnem programskem okolju Sonic Visualizer, s katerim lahko pripravimo t.i. “spektrograme” zvočnih posnetkov. Ob izdelavi vizualnih prikazov je postalo jasno, da je zvočna krajina v vsakem pragozdnem rezervatu povsem drugačna, tako da lahko tem prikazom rečemo tudi “zvočni prstni odtis” posameznega gozda.

Nadaljnja uporaba računalniških zmožnosti je vključevala računalniško prepoznavo ptičjih vrst, ki so bile prisotne na vsaki lokaciji snemanja. To tehnologijo lahko uporablja prav vsak v spletnih brskalnikih, saj gre za javno dostopno aplikacijo BirdNET, ki iz naloženih posnetkov hitro ponudi seznam največkrat zaznanih ptic. Kot pričakovano se nam je razodela velika biodiverziteta, od navadne vrane do stržka, od malega muharja do krokarja. Zanimivo je bilo, da program kljub svoji izredno obsežni bazi in odličnemu algoritmu ni zmogel prepoznavati ptičjega petja v prisotnosti antropogenih zvočnih motenj, predvsem potniških in športnih letal. Pojav teh težav je dobra osnova za razumevanje problematike zvočnega onesnaženja s stališča ekologije in etologije: tudi živali ne morejo slišati svojih komunikacijskih klicev, če je prisotnih preveč drugih zvočnih motenj. Ptice svoje klice zelo vrstno specifično izvajajo in jih natančno variirajo, da bi se razločile od simfonije vseh ostalih prisotnih vrst, ob pojavu dodatnih zvočnih motenj, ki so povrhu nenaravne, pa se le stežka prilagodijo in poslabšana komunikacija lahko vodi v zmanjšano razmnoževanje populacije v zvočno onesnaženem habitatu.

Dodatno vrednost projektu daje tudi zajem impulznih odzivov (orig. “Impulse response”) gozda na lokacijah snemanja. Gre za tehniko iz glasbene in filmske produkcije, kjer snemalec ustvari zelo kratek zvočni impulz, ponavadi preprost pok (v našem primeru smo počili balon), nato pa čim bolj natančno posname odmev (torej impulzni odziv), ki ga ustvari prostor. Taki impulzni odzivi nimajo le informativne vrednosti (možne so prepoznave zvočnih karakteristik prostora, npr. svetlost odmeva, difuzija, zgodnje reflekcije itd.), temveč lahko impulzne odzive kot datoteke naložimo v namenske programe in s tem imitiramo odmev prostora ali kraja, kjer je impulzni odziv bil izvorno posnet. Tako lahko npr. filmski dialog, sneman v Sloveniji, postavimo v zvočno okolje cerkve na Islandiji, ali pa sonata v izvedbi godalnega kvarteta postavimo v zvočno okolje zaščitenega rezervata, kjer sicer snemanje zaradi varovanja ekološkega miru ne bi bilo mogoče. Tudi posnetki pragozdnih rezervatov se zaključijo s poudarjenim odmevom z lokacije snemanja, da poslušalec sliši, kako različni so odmevi naših gozdov. Posneti impulzni odzivi z vseh lokacij bodo v prihodnje ostali dostopni za širšo javnost, da bodo umetniki različnih področij lahko s tem kos slovenskih pragozdov uporabili tudi za svoje glasbene, filmske in druge projekte, s čimer želimo tudi zmanjšati vsakoletne prošnje in zahteve po obisku zaščitenih slovenskih gozdov za razne kreativne namene.

Upoštevajoč vse predstavljeno je projekt zastavljen izrazito raznoliko, s povezovanjem tehnoloških in umetniških pristopov z namenom, da bi opomnil naša ušesa na dragocenost zvokov gozda in miru v njem. Posledično se porajajo vprašanja, kako združevati socialne, produkcijske in ekološke vloge gozda, saj predvsem prvi dve motita zadnjo. S takimi problemi se nenehno spopadajo gozdarke in gozdarji na Zavodu za Gozdove Slovenije, ki s svojimi metodami sonaravnega gospodarjenja z gozdovi ob upoštevanju njihove trojne namembnosti poskušajo zagotoviti optimalne izide za vse uporabnike gozdov. Ravno zaradi zelo kočljivih pragozdnih ostankov, ki so v Sloveniji izrazito fragmentirani in znatno manjši kot marsikje po svetu, je nujno varovanje gozdov in tudi gozdni nadzor, s katerimi zagotavljamo uspešno razvijanje naše narave za prihodnje generacije. Ko se umaknemo od mestnega vrveža in stresa vsakodnevnega življenja, bodisi v najbližji gozd, bodisi v svet subtilno izdelanih zvočnih posnetkov z najbolj varovanih naravnih lokacij pri nas, se lahko končno zavemo, da je pogosto ravno tišina najglasnejša!

Avtor projekta: Blaž Režonja