Sinteza kazalcev

Strokovne ocene potencialov lesne biomase na nivoju občin smo pripravili v okviru delovne skupine (Gozdarski inštitut Slovenije, Zavod za gozdove Slovenije). Zemljevidi predstavljajo različne načine seštevanja vsebinsko podobnih kazalcev, ki vplivajo na potencial oziroma na rabo lesne biomase na nivoju občin.

Kazalce smo razdelili v tri skupine:

Demografski kazalci: v to skupino smo uvrstili delež zasebne gozdne posesti, površino gozda na prebivalca in delež stanovanj, kjer za ogrevanje uporabljajo les kot glavni oziroma edini vir energije.
Socialno-ekonomski kazalci: v to skupino smo uvrstili delež gozda, realizacijo najvišjega možnega poseka in ocenjen delež lesa primernega za energetsko rabo.
Gozdnogospodarski kazalci: povprečna velikost gozdne posesti, delež težje dostopnih in manj odprtih gozdov ter delež mlajših razvojnih faz gozda.

V vsaki skupini smo občine razvrstili v pet rangov. Vrednosti za posamezno občino so prikazani tudi v splošnih podatkih po občinah.

Skupna strokovna ocena predstavlja vsoto rangov posameznih kazalcev (skupno 9) na nivoju občin. Vsoto smo ponovno razvrstili v 5 razredov.

Predstavljena skupna ocena je le eden izmed možnih načinov izračuna in prikaza potencialov lesne biomase na nivoju občin. V predstavljenem izračunu smo predpostavljali, da so vsi kazalci enako pomembni, dejansko je njihov pomen lahko zelo različen. Razmere v občinah so zelo heterogene. Poleg tega pa ne smemo spregledati dejstva, da so občinske meje le administrativne meje in ne pomenijo nikakršne ovire pri pretoku lesne biomase in ne vplivajo na oblikovanje trga. Pri podrobnejših analizah lesne biomase na nivoju občine ali posameznih biomasnih sistemov je potrebno vključevati tudi ocene količin lesnih ostankov in nekontaminiranega odsluženega lesa.

Demografski kazalci

Kot osnovo za prvi prikaz vplivov na potenciale in na rabo lesne biomase smo vzeli tri bolj demografsko (socialno) usmerjene kazalce in sicer: delež zasebne gozdne posesti, površine gozda na prebivalca ter delež stanovanj, kjer uporabljajo les kot edini ali glavni vir ogrevanja.

Oblikovali smo skupen rang, ki ima 5 stopenj primernosti. Rang 1 so dobile občine, ki so na podlagi omenjenih kazalcev manj primerne za rabo lesne biomase. V rang 5 pa smo uvrstili občine, ki so bolj primerne.

Najnižjo oceno so tako dobile občine Ljubljana, Šempeter-Vrtojba, Trzin, Miklavž na Dravskem polju in Domžale. Skupna značilnost teh občin je, da imajo izredno malo gozda na prebivalca (manj kot 0,1 ha), velik delež zasebnega gozda (več kot 85 %) in majhen delež stanovanj, ki jih ogrevajo z lesom (manj kot 15 %). Najvišji rang primernosti pa so dobile občine Osilnica, Loški potok, Luče, Semič in Jezersko. Skupne značilnosti teh občin so, da imajo veliko gozda na prebivalca (nad 5 ha gozda), majhen delež zasebnih gozdov (pod 50 %) in večino stanovanj ogrevajo z lesom (nad 85 %).

S to prvo skupno oceno primernosti smo izločili tiste občine v katerih je velik delež zasebnih gozdov, kjer je večja gostota prebivalstva in manjši delež gozda ter občine v katerih les ni zelo pomembne vir energije v gospodinjstvih.

Socialno ekonomski kazalci

Kot osnovo za drugi prikaz vplivov na potenciale in na rabo lesne biomase smo vzeli tri bolj socialno - ekonomsko usmerjene kazalce in sicer: delež gozda v občini, realizacijo načrtovanega poseka in ocenjen delež načrtovanega poseka primernega za energetsko rabo.

Oblikovali smo skupen rang, ki ima 5 stopenj primernosti. Rang 1 so dobile občine, ki so na podlagi omenjenih kazalcev manj primerne za rabo lesne biomase. V rang 5 pa smo uvrstili občine, ki so bolj primerne.

Najnižjo oceno primernosti so tako dobile občine Kungota, Hoče-Slivnica, Bled, Bohinj, Črna na Koroškem. Skupna značilnost teh občin je, da imajo zelo različen delež gozdov (Bled, Bohinj in Črna na Koroškem več kot 80 %, Kungota in Hoče-Slivnica pa manj kot 40 %), visoko realizacijo načrtovanega poseka (nad 70 %) in majhen delež načrtovanega poseka primernega za energetsko rabo (v povprečju manj kot 50 %). Najvišji rang primernosti pa so imele občine Kanal, Tolmin, Štore, Laško, Kobarid, in Gornji Petrovci. Skupne značilnosti teh občin so, da imajo delež gozdov v povprečju več kot 50 % (največ imata občini Tolmin in Kanal – nad 70 %), nizko realizacijo načrtovanega poseka (med 50 in 60 %) in velik delež načrtovanega poseka primernega za energetsko rabo (v povprečju več kot 70 %).

V naših izračunih smo upoštevali predpostavko, da pomeni nižja realizacija načrtovanega poseka večji potencial lesne biomase. Delež poseka primernega za energetske namene pa smo izračunali na podlagi ocen o sortimentni sestavi poseka (ZGS). Občine z večjim deležem iglavcev imajo v tem primeru nižji delež poseka primernega za energetske namene, saj se iglavce upošteva predvsem za nadaljnjo predelavo. V prednosti so v tem primeru občine z večjem deležem listavcev slabše kvalitete.

S to drugo oceno vplivov smo izločili tiste občine v katerih je smiselno biomaso spodbujati zaradi bolj ekonomsko usmerjenih dejavnikov. Do izraza so prišle občine kjer je večji delež listavcev slabše kvalitete, ki so primerni predvsem v energetske namene in tiste občine, ki imajo trenutno nizko realizacijo načrtovanega poseka.

Realizacija načrtovanega poseka predstavlja razmerje med dejanskim posekom in največjim dovoljenim posekom, ki je bil načrtovan v gozdnogospodarskih načrtih. Realizacijo smo izračunali na podlagi podatkov Zavoda za gozdove (popis gozdov 2004).

Realizacija načrtovanega poseka je bila najvišja v občinah, ki imajo višji delež državnih gozdov. Po podatkih Zavoda za gozdove je realizacija načrtovanega poseka v državnih gozdovih praktično 100 %, medtem ko je realizacija v zasebnih gozdovih bistveno nižja. Realizacija načrtovanega poseka je najvišja v občinah: Kočevje, Kobilje in Dolenjske toplice in sicer več kot 70 %. V teh občinah je tudi manj kot 20 % zasebnih gozdov. Najnižja realizacija načrtovanega poseka pa je v občinah Odranci, Dobje, Šenčur in Vransko in sicer manj kot 54 %. Imajo pa te občine velik delež zasebne gozdne posesti. Tako je v občini Odrancih več kot 97 % gozdov v zasebni lasti. Realizacija poseka je lahko na eni strani pokazatelj že prej omenjenih problemov z nizko motivacijo lastnikov za delo v gozdu in z zahtevno logistiko. Po drugi strani pa predstavlja nerealiziran vendar načrtovan posek neizkoriščen potencial lesne biomase za energetsko rabo.

Gozdnogospodarski kazalci

Kot osnovo za drugi prikaz vplivov na potenciale in na rabo lesne biomase smo vzeli tri kazalce težavnosti gospodarjenja z gozdovi in sicer: povprečno velikost zasebne posesti, delež manj odprtih in težje dostopnih gozdov ter delež mlajših razvojnih faz gozdov.

Oblikovali smo skupen rang, ki ima 5 stopenj primernosti. Rang 1 so dobile občine, ki so na podlagi omenjenih kazalcev manj primerne za rabo lesne biomase. V rang 5 pa smo uvrstili občine, ki so bolj primerne.

Najnižji rang imajo občine Koper, Brda, Šalovci, Medvode, Metlika, Vipava. Skupna značilnost teh občin je, da imajo zelo majhno povprečno zasebno posest (pod 1 ha, kar je pod slovenskim povprečjem), velik delež težje dostopnih in manj odprtih gozdov (v povprečju več kot 15 %) in majhen delež mlajših razvojnih faz gozdov (v povprečju manj kot 10 %). Najvišji rang imajo občine Žiri, Ruše, Dobrna, Zreče, Zagorje ob Savi. Skupne značilnosti teh občin so, da imajo povprečno zasebno posest večjo kot 3 ha, kar je nad slovenskim povprečjem, nizek delež manj odprtih in teže dostopnih gozdov (pod 2 %) in nad 18 % mlajših razvojnih faz gozdov.

V naših izračunih smo upoštevali predpostavko, da pomeni višji delež mlajših razvojnih faz tudi večji potencial lesne biomase iz gozdov. V mlajših razvojnih fazah je potrebno izvajati negovalna dela, ki jih delno subvencionira tudi država, pri teh delih pa napade predvsem tanek in manj kvaliteten les, ki je uporaben predvsem v energetske namene. Prav tako smo predvidevali, da neodprtost gozdov z gozdnimi prometnicami in strmi nakloni terena povečujejo stroške proizvodnje v gozdovih in tako negativno vplivajo na primernost občine za rabo lesne biomase. Velikost zasebne posesti je pomemben omejujoč dejavnik pri pridobivanju lesne biomase iz zasebnih gozdov. Pri veliki razdrobljenosti posesti je ekonomski interes lastnikov za gospodarjenje z gozdom manjši, stroški pridobivanja so večji, lastnike je težje organizirati. Dobava lesne biomase iz gozdov v takih razmerah je logistično bistveno zahtevnejše.

S to tretjo oceno so do izraza prišle občine kjer je večji delež mlajših razvojnih faz gozdov, občine, ki imajo bolj odprte gozdove z gozdnimi prometnicami in bolj ugodne terenske razmere (manjši nakloni terena) ter tiste, ki imajo večjo povprečno zasebno gozdno posest.

Skupna strokovna ocena

Skupna ocena kazalcev, ki vplivajo na potenciale lesne biomase iz gozdov predstavlja dejansko vsoto devetih kazalcev (kazalci so bili na začetku analize razdeljeni v 3 skupine, ki so predstavljene v prvih treh strokovnih ocenah). V tej oceni primernosti smo upoštevali: površino gozda na prebivalca, % zasebnih gozdov, % stanovanj, ki jih ogrevajo z lesom kot edinim ali glavnim virom energije, % gozda, realizacijo poseka, % poseka primernega za energetsko rabo, povprečno velikost zasebne gozdne posesti, delež manj odprtih in težje dostopnih gozdov ter delež mlajših razvojnih faz gozdov.

Oblikovali smo skupen rang, ki ima 5 stopenj primernosti. Rang 1 so dobile občine, ki so na podlagi omenjenih kazalcev manj primerne za rabo lesne biomase. V rang 5 pa smo uvrstili občine, ki so bolj primerne.

Najnižji skupni rang imajo občine Koper, Medvode, Šenčur, Komenda, Miklavž na Dravskem polju, Šempeter-Vrtojba. Skupna značilnost teh občin je, da imajo gostejšo poseljenost (gozda na prebivalca je manj kot 0,3 ha), kar potrjuje tudi manjši delež gozda (od 25 % do 45 %, z izjemo Medvod, kjer je delež gozda 64 %), večina gozda je v zasebni lasti (od 65-89 %), zasebna posest je zelo razdrobljena (povprečna zasebna gozdna posest je pod 1 ha). Za omenjene občine je značilen relativno nizek delež stanovanj, ki jih ogrevajo z lesom kot edinim ali glavnim virom energije (od 10 do 28 %) in nizek delež gozdov mlajših razvojnih faz (od 0 do 7 %). Realizacija poseka je med 54 in 62 %.

Najvišji skupni rang so dobile občine Tolmin, Ribnica na Pohorju, Luče, Divača, Bovec, Solčava. Skupna značilnost teh občine je velika gozdnatost (od 60 do 85 %), majhna poseljenost in zato kar 2 - 15 ha gozda na prebivalca. Delež zasebnih gozdov je nižji in sicer od 45 do 85 %. Za občine je značilna večja povprečna gozdna posest (od 2 do 11 ha gozda na prebivalca). Nadpovprečen je tudi delež stanovanj, kjer za ogrevanje uporabljajo les kot glavni ali edini vir energije (do 75 %). Delež manj odprtih in težje dostopnih gozdov je majhen (med 1 in 3 % vseh gozdov v občinah), nekoliko višji pa je delež mlajših razvojnih faz gozdov (od 5 do 21 %). Realizacija poseka je med 45 in 62 %.

Pri tej skupni oceni primernosti kjer smo demografskim kazalcem dodali še ekonomske in tiste, ki vplivajo na pridobivanje lesa iz gozda, smo dobili nov seznam občin. Gre za najbolj kompleksno oceno, saj smo pri tem upoštevali kar devet različnih dejavnikov. Z vidika ocen potencialov in rabe lesne biomase iz gozdov so višje ocene dobile občine z manjšo gostoto poseljenosti (bolj ruralni predeli Slovenije) in večjem deležem gozda, občine z večjo povprečno zasebno posestjo in večjim deležem listavcev slabše kvalitete, nižjo realizacijo načrtovanega poseka ter občine z večjim deležem stanovanj, kjer za ogrevanje že uporabljajo les kot vir energije.