Zanimivosti

JOVSI - močvirnata ravnica

Jovsi so obsežna, 460 ha velika poplavna ravnica vzdolž reke Sotle. Poraščajo jih razne združbe močvirskih travnikov. Odlikuje jih velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst. Največje bogastvo je velika množica - preko 60 - različnih gnezdilk. V Jovsih gnezdijo tri izmed najbolj redkih in ogroženih ptic v Sloveniji, in sicer: kozica, zlatovranka in črnočeli srakoper. Gnezdi pa tudi kosec, v svetovnem merilu ogrožen in izginjajoč ptič. Zaradi številnih hidromelioracij so Jovsi eno redkih še ohranjenih območij močvirnih in vlažnih travišč v Spodnjem Posavju. Ker so tako enkratni, so od leta 1995 zavarovani kot naravni spomenik (Ur.l. RS, št.: 58/95). Jovsi so opredeljeni kot Natura 2000 območje. V skladu z načrti dobivajo poudarjen izobraževalni pomen. V tem smislu je bila v letu 2006 odprta namenska ornitološka opazovalnica, v vasi Kapele pa bo kmalu odprt tudi Eko-muzej, namenjen spoznavanju flore in favne Jovsev, pa tudi etnološke dediščine Kapel in okolice.

JERAČEVA SMREKA – v Jatni

Smo zares v Jatni? Pred seboj imamo cipreso?! Ne! To je smreka! Da, smreka, popolnoma podobna cipresi, z obsegom 91,5 cm, premerom skoraj 30 cm in višino 23 m.
Kako je prišlo do te biološke nenavadnosti ? Verjetno je posledica mutacije, da je zrasla smreka na nadmorski višini 700 m z zelo ozko in gosto raščeno krošnjo. Lahko ji rečemo tudi stebrasta smreka. Takšne smreke so sicer značilne za visokogorski svet, vendar gre tam za evolucijsko prilagoditev populacije na obilne snežne padavine. Toda Jeračeva stebrasta smreka se od njih razlikuje po tem, da je krošnja mnogo gostejša in veje mnogo krajše in bolj uleknjene, segajoče skoraj do panja. Stebraste smreke so pri nas velika redkost, zato si zaslužijo vso pozornost. Z občinskim odlokom je bila razglašena za dendrološki spomenik (Ur.l.št.: 24 z dne 27.marca 1998).

GAŠPERJEV KOSTANJ - najdebelejši domači kostanj v Sloveniji

Najdebelejši domači kostanj (Castanea sativa) v Sloveniji raste blizu Radeč na Močilnem pri Gašperjevi domačiji. Verjetno je to za Najevsko lipo drugo najdebelejše slovensko drevo. Iz Radeč se popeljemo po dolini Sopote mimo tovarne Radeče papir in 800m pred gostiščem Jež zavijemo levo ter po dveh kilometrih dospemo do veličastnega očaka na nadmorski višini 475m.
Njegova veličina nas bo prevzela. V prsnem premeru je obseg drevesa 10,71 m. Drevo je razvejano v štiri debla z obsegi: 5,67; 4,07; 3,85 in 3,71 m. V višino meri 18 m. Srednji vrh se suši.
Okolica je prijetno urejena, drevo je razglašeno za naravno znamenitost (Odlok št.062-07-2/98-01, Radeče, 2.marca 1998) in v mesecu maju 1998 obeleženo tudi s tablo – na pobudo in ob velikih prizadevanjih radeških gozdarjev v sodelovanju z Zavodom za varovanje naravne in kulturne dediščine Celje. Za ohranjanje in vzdrževanje drevesa je podpisan tudi dogovor med različnimi zainteresiranimi stranmi.

NUJČEV HRAST - najdebelejše drevo hrasta doba v Sloveniji

V vasici Gregovci, tik ob Sotli, raste do nedavnega  še najmogočnejši slovenski hrast dob (Quercus robur). Njegovo veliko krošnjo je bilo moč opaziti daleč naokrog. Več stoletij star orjak je bil visok 30 m z obsegom debla 7,8 m in bogato razvejano krošnjo, ki je pokrivala kar 700 kvadratnih metrov kmečkega dvorišča. Preživel je dolga zgodovinska obdobja in se ohranil kot ostanek obsežnih dobovih gozdov, ki so nekoč pokrivali to področje. V zadnjem desetletju pa mu je vitalnost izrazito upadla. Vzrok upada je v močni poselitvi debla s hrastovim kozličkom, katerega ličinke dolbejo relativno široke rove po deblu. V te rove so se naselile tudi gobe, ki razkrajajo les. Nekdanji orjak še vedno ohranja izjemno dimenzijo premera, medtem, ko je bilo potrebno krošnjo močno zmanjšati. S tem se mu poskuša nekoliko podaljšati življenjska doba. Nujčev ne tako zelo oddaljeni sosed je Kasteličev hrast v Cundrovcu pri Brežicah, ki je vitalen in je po dimenzijah prevzel vodstvo med hrastovimi orjaki v državi. Po dimenzijah tretji hrast dob v območju je Cvelbarjev hrast v Malencah pri Kostanjevici na Krki.

RUMENI SLEČ - največje nahajališče v Sloveniji

Rumeni sleč (Rhododendron luteum) je na našem področju pravi biser. To je grmovnica, ki jo najdemo v mešanih gozdovih bukve, gradna in domačega kostanja na kislih tleh. V Sloveniji so znana štiri nahajališča, od katerih sta dve na našem območju - nad Boštanjem in na Vrhku pri Tržišču. Rastišče pri Boštanju je največje. Rastlina izvira iz Pontskega gorovja v Mali Aziji. Dolgo so celo mislili, da raste samo tam. Zato je bilo včasih njeno strokovno ime tudi Azalea pontica, domačini pa mu še danes rečejo kar azaleja.
Grm cveti v začetku maja predvsem v presvetljenih gozdovih in na gozdnem robu, medtem ko v senci čaka na boljše čase in nam kaže le šopasto razvrščene suličaste liste z belimi lepljivimi dlačicami. V višino zraste do štiri metre. Razmnožuje se skoraj izključno vegetativno.
V Rdečem seznamu je opisana kot ranljiva vrsta. Ekološko ravnotežje njegovega biotopa je občutljivo že na manjše človekove vplive. V času cvetenja ga obiskujejo številni ljubitelji narave. Vendar si nekateri med njimi tega imena ne zaslužijo, saj ga hočejo za vsako ceno presaditi v svoje vrtove, pri čemer nemalokrat naredijo precej škode. Raje ga občudujmo in fotografirajmo v njegovem naravnem okolju, kjer se tudi najbolje počuti. Zaradi lepote in redkosti je rumeni sleč v Sloveniji zavarovana rastlina (Odlok, 1976).

RASTIŠČE ENCIJANA - botanični naravni spomenik

Sv. Lovrenc leži v posavskem hribovju, na levem bregu reke Save, nad Loko pri Zidanem mostu. Je 722m visok travnat vrh s cerkvijo, po kateri se vrh tudi imenuje. Ob vznožju travnatega pobočja je kapelica, ob cerkvi na vrhu pa mogočna lipa.
Travnik pod cerkvijo je rastišče Clusijevega svišča (Gentiana clusii). Cveti od maja do avgusta in daje travniku značilno modro barvo. Ogroža ga spremenjena raba travnatih površin, ki so bile nekoč pašniki in so jih kosili le enkrat letno in številni obiskovalci, ki v času cvetenja trgajo in celo izkopavajo številne primerke rastlin.
Kot rastlina je bil zavarovan že leta 1922. Od leta 1994 je rastišče encijana na Sv. Lovrencu na površini 4,10 ha zaščiteno kot botanični naravni spomenik.

MOČVIRSKA LOGARICA

Močvirska logarica (Fritillaria meleagris) - zavarovana (Odlok 1976) in prizadeta vrsta (Rdeči seznam) je ogrožena predvsem zaradi uničevanja njenega močvirnega biotopa. Je trajnica iz družine lilijevk, z zanimivim škrlatnim in povešenim cvetom tulipanaste oblike – zato ji včasih pravimo tudi divji tulipan. V Sloveniji je najbolj razširjena na Ljubljanskem barju, pri nas pa v Krakovskem gozdu.

NAVADNA JARICA NA BOHORJU

Navadna jarica (Eranthis hyemalis) je v Rdečem seznamu uvrščena med naše redke rastlinske vrste. To je do 15 cm visoka, rumenocvetoča trajnica iz družine zlatičnic. Njeno nahajališče je na Bohorju. Porašča karbonatna, dokaj sveža tla, cveti februarja in v začetku marca. Bohor je eno redkih nahajališč jarice v Sloveniji, zato smo ob ukrepih in posegih v gozdu nanjo še posebej pozorni