Posebnosti območja

Gozdove, ki imajo izjemno poudarjene socialne funkcije, in tiste, ki so zavarovani po predpisih s področja ohranjanja narave, se lahko razglasi za gozdove s posebnim namenom. V nekaterih so ukrepi dovoljeni, kar pomeni, da je pod določenimi pogoji možno sekati in tudi sicer negovati gozd ter urejati prometnice, v drugih pa niso, kar pomeni, da se gozdove prepušča naravnemu razvoju. V ljubljanskem območju spada med slednje osem gozdnih rezervatov. Največji je Mokrec s površino 569 ha (v občini Ig). Manjši so Pod Matico in Pekel (oba v občini Hrastnik), Jazbine (v Mestni občini Ljubljana), Kozlarjev gozd (v občini Ig), Oblakov gozd (v občini Brezovica) ter Petkova grapa in Udornice v logaškem Ravniku (oba v občini Logatec).

Večji del gozdov s posebnim namenom, v katerih so gozdnogospodarski ukrepi dovoljeni, se nahaja na območjih Mestne občine Ljubljana in Občine Domžale. Gre za gozdove na območju in v ožji okolici Ljubljane in Domžal, ki imajo pomembno socialno, estetsko in krajinsko vlogo. Mestni gozdovi Ljubljane so bili leta 2010 razglašeni kot gozd s posebnim namenom zaradi izjemno poudarjenih socialnih funkcij z občinskim odlokom Mestne občine Ljubljana. Odlok je bil dopolnjen v letu 2015. Območja teh gozdov, s površino 1.153 ha, so: Rožnik in Šišenski hrib, Grajski grič, Golovec, Šmarna gora z Grmado, Koseški boršt in za Mošenico, Draveljska gmajna, Brdo in Vrhovci, Dolgi most in Stožice. Občina Domžale je leta 2007 za gozd s posebnim namenom razglasila gozdni predel Šumberk s površino 32 ha, prav tako zaradi izjemno poudarjenih socialnih funkcij.

Ob koncu 6.  stoletja je bila ljubljanska kotlina večinoma pokrita z gozdovi. V  8. st. je ljubljanski grad postal središče posesti koroških vojvod Spanheimov. Prebivalci trga in kasneje mesta so potrebovali les za hiše, mostove, kurjavo, ter čolne za plovbo po Ljubljanici. Pogosti so bili spori zaradi pravic do pridobivanja lesa iz bližnjih gozdov. Na primer, avstrijski vojvoda Friderik je zaradi pritožbe ljubljanskih meščanov naročil kranjskemu deželnemu vladarju, naj preneha izsekavati gozd na grajskem griču ter naj ga prepusti meščanom, ki so ga gojili in čuvali za potrebe mesta in gradu. Gozdovi so imeli gospodarski značaj z izjemo pasu hrastovega gozda ob Ljubljanici, ki je varoval rečno plovbo pred vetrovi. Čolnarski red iz 15. st. je za ta pas vseboval prepoved sečnje. Ob zorenju želoda so ljudje tam pasli prašiče, čemur so čolnarji ostro nasprotovali.  Do začetka 19. st. je bil ta pas uničen.

Listine iz 16. st. omenjajo Mestni log kot prostor, ki je postal last mesta, in so ga meščani izkoriščali tudi za sprehode in lov. Kasneje je mesto pridobilo še Rudniški gozd ali Dolnji mestni gozd. Gozdova sta nadzorovala po dva logarja in kasneje trije. Mesto je imelo sočasno pravico do rabe lesa tudi v nekaterih okoliških gozdovih. Sredi 18. st. je mesto po vladnem nalogu zaradi slabega finančnega stanja moralo prodati tako Rudniški gozd  kot Mestni log. Ob nakupu so se morali novi lastniki Mestnega loga obvezati, da gozda ne bodo spremenili v travnike ali polja, vendar se tega niso držali.  Edine javne zelene  površine v Ljubljani so bile do konca 18. st. na Grajskem hribu, na Golovcu, Šišenskem hribu in Rožniku.

Ob koncu 19. st. je gozdni komisar Kranjske deželne vlade izdelal podroben gozdnogospodarski načrt za oskrbo tivolskega gozda. Cilj je bila ohranitev 30 ha mešanega gozda  z značajem gozdnega parka. V začetku 20. st.  je gozdni oddelek deželne vlade priporočil mestni občini, naj se tivolski gozd obravnava kot gozdni park ter naj mestna vlada dokupi še sosednje gozdne površine. Sekali naj bi le pozimi, stara drevesa odstranjevali postopno, steljarjenje pa močno omejili.

L.1933 je ljubljanski občinski svet s posebno odredbo določil varovalni gozdni pas mesta (Tivoli, Rožnik, Grad in Golovec do Rakovnika), v katerem  pa se je zaradi neučinkovite gozdarske in čuvajske službe pogosto izsekavalo. Občinski svet je okoli l. 1930 kupil del Rožnika in Drenikov grič. Ustanovljena je bila Uprava za gozdarstvo, ki je zaposlovala tudi 6 gozdnih čuvajev.

L. 1955 je Mestni ljudski odbor izdal Odlok o varstvu zelenega pasu mesta Ljubljane, s katerim so zaščitili vse zelene gozdne in druge drevesne površine v Ljubljani. Področje prvotnega zelenega pasu je bilo razdeljeno na ožje območje s strožjim varstvenim režimom in na širše območje gospodarskih gozdov. Vodil ga je Zavod za upravljanje gozdov zelenega pasu, ki se je kasneje združil z Mestno vrtnarijo v Komunalno podjetje Rast. L. 1980 je bila opravljena razdelitev parkovnih gozdov med Gozdnim gospodarstvom Ljubljana in TOZD Rast, ki je po razdelitvi upravljala le še s približno 900 ha gozdov. Od leta 1993 dalje v vseh gozdovih opravlja javno gozdarsko službo Zavod za gozdove Slovenije.