Zanimivosti
Sokolarjenje
V lovišču s posebnim namenom Fazan Beltinci se lov z sokolarskimi pticami izvaja od leta 2002, ko je bilo na podlagi odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano takratnemu gojitvenemu lovišču dovoljeno izvajati sokolarjenje. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o divjadi in lovstvu iz leta 2008 je sokolarstvo kot alternativna oblika lova dobilo zakonsko urejen status. Ta način lova predstavlja zgleden primer trajnostne rabe naravnih virov. Ob minimalnem odvzemu plenskih vrst zagotavlja motiv sokolarjev za ohranjanje tako ujed, kakor njihovega plena in z tem tudi ostalih prosto živečih živalskih vrst in njihovega življenjskega okolja.
Pri nas sokolarji najpogosteje lovijo z sokoli selci, kragulji in planinskimi orli. Najpogostejši plen sokola selca sta fazan in poljska jerebica, z samico kragulja je mogoče ujeti tudi zajca, z planinskim orlom pa tudi mladiča srnjadi in najbolj željen plen – lisico. Zaradi odprte krajine in dobre zastopanosti sokolarske divjadi je lovišče za takšen način lova idealno, povpraševanje sokolarjev pa večje kot lahko sprejmemo rezervacij. Človek – sokolar, šolana ptica ujeda in lovski pes morajo biti odlično uigrani, da uspešno lovijo. Od leta 2010 poteka v lovišču prvo soboto v novembru tradicionalni sokolarski lov ob sodelovanju z Slovensko zvezo za sokolarstvo in zaščito ptic ujed in lokalno turistično organizacijo. Svečano odprtje lova je zelo odmevno in vsako leto pritegne mnogo obiskovalcev, spremlja pa ga tudi kulturni program in lokalna kulinarična ponudba. Udeležba na lovu je bila sprva omejena na slovenske sokolarje, v zadnjih letih pa se lova udeležujejo tudi gostje iz Italije, Avstrije, Belgije, Nizozemske in Hrvaške.
Tromejnik
Tromejnik je geografska točka na tromeji Avstrije, Slovenije in Madžarske na nadmorski višini 388 metrov. Mejni kamen (tristranični piramidni kamen) je bil postavljen leta 1924 in je v tistem času označeval mejo med Madžarsko, Avstrijo in Kraljevino SHS. Je spomin na dogodke iz preteklosti s katerimi je bilo določeno današnje matično ozemlje naše države, hkrati je tudi simbol sodelovanja treh držav z burno medsebojno zgodovino.
Je druga najsevernejša točka Slovenije (najsevernejša leži nekaj kilometrov stran v Budincih) in hkrati najzahodnejša točka Madžarske. Leži v Krajinskem parku Goričko, ki je drugi največji naravni park v Sloveniji in je del trideželnega krajinskega parka Goričko - Örseg – Raab. Pot na Tromejnik je del gozdne učne poti Tromejnik.
V bližini Tromejnika se nahaja najsevernejši kolesarski park v Sloveniji - Kolesarski park Tromeja. Park ponuja različne kolesarske poti za vse ravni kolesarskih izkušenj. Park je prosto dostopen za obiskovalce. V bližini kolesarskega parka je tudi počivališče za pešce in kolesarje. Je skupni projekt strokovnih institucij, lokalnih oblasti in širše javnosti. Kot prvi tovrstni projekt na tem območju služi kot primer dobre prakse kako pristopiti k reševanju problematike vožnje po gozdu.
Tromejnik, gozdna učna pot in kolesarski park predstavljajo zanimivo doživetje gozda z pridihom zgodovine, naravoslovja in športa.
Slatine in mofete v Slovenskih goricah
V Slovenskih goricah, na območju med Lenartom, Gornjo Radgono in Radenci, t.j. v dolini reke Ščavnice ter na desnem bregu reke Mure pri Radencih, je poznanih največ naravnih izvirov plina in mineralne vode v Sloveniji. Nekateri izviri so celo zavarovani kot naravne vrednote. Na tem sorazmerno mahnem območju je bilo tako naštetih kar 11 različnih izvirov vode in /ali plina.
Mofete so površinski pojav izhajanja hladnega plina, predvsem CO2. Lahko so suhe ali mokre. V naravi jih najlažje spoznamo po tem, da v njihovi okolici ni nobenega rastja. Večina jih je med polji, nekaj jih pa najdemo tudi v gozdu kjer so, še posebej če so napolnjene z vodo, res edinstven naravni pojav. Na območju jih je pet (Rihtarovci, Strmec, Lokavska slatina, Polička slatina, Slepice). Daljše zadrževanje v neposredni okolici mofete je lahko zaradi povečane koncentracije CO2 nevarno, zato previdno.
Mineralne vode običajno vsebujejo vsaj 1 g/l skupnih raztopljenih snovi ali nad 1 g/l prostega CO2. Mineralne vode tega območja spadajo med hladne, blago do srednje mineralizirane in predvsem bogate s CO2. Pomembne so za zdravljenje obolenj in pridobivanje pijač zato so jih ljudje z pridom izkoriščali že v preteklosti. Nekoč bila večina izvirov urejena v obliki kašt iz katerih so zajemali vodo. Danes je tako urejenih le še nekaj izvirov na katerih lahko poskusite kakšen je okus res naravne mineralne vode.
V Boračevi deluje tudi največja polnilnica naravne mineralne vode v Sloveniji - Radenska.
Vir: Gabor L., Rman N., Mofete v Slovenskih goricah, Geologija 59/2, Ljubljana 2016.
Izjemna drevesa Pomurja
Drevo kor osnovni element gozda simbolizira gozd in vse njegove vrednote. Želja vseh gozdarjev ZGS, je da se spoštljivi odnos do gozda in dreves ohranja, ne samo med lastniki gozdov, temveč tudi v širši javnosti. In tako se je začela zgodba o popisu izjemnih dreves Pomurja, ki sega v leto 1999. Takrat smo se pomočjo lokalnih skupnosti in šol lotili popisa in meritev dreves in grmov, ki so izstopali bodisi zaradi svojih izjemnih dimenzij, oblike rasti, ali drugih lastnosti, ki predstavljajo v prostoru, kjer rastejo neko posebnost. Popis je zajel 150 dreves, izdana je bila tudi prva brošura. Brošura je požela kar veliko zanimanja v javnosti.
Leta 2009 smo popis ponovili. V popis je bilo zajetih 286 različnih izjemnih dreves. Zajeti so bili podatki o obsegu debla v prsni višini, ocena višine drevesa, ocena lesne mase oz. volumna, ter starosti drevesa. Poleg tega so bili zajeti še podatki o legi - s koordinatami in nadmorsko višino, ter podatki o lastništvu. Vsak popisovalec je lahko še opisno podal oceno o zdravstvenem stanju in drugih posebnostih drevesa. Popis se je zaključil z izdajo knjižice, s slikovnim gradivom in opisom dreves. Nekaterim drevesom znotraj urbanih okolij smo poiskali skrbnike, posameznike ali skupnosti, ki so poskrbeli, da so drevesa ohranila vitalnost.
V letu 2019 smo izvedli tretji popis. Bolezni in neurja v zadnjem desetletju niso prizanesla tudi nekaterim izjemnim drevesom, ki so se žal morala posloviti, tako je bilo popisanih 190 dreves - med njimi je kar 45 različnih drevesnih vrst. V teh treh izvedenih popisih smo na terenu odkrili marsikatero drevo, ki izstopa zaradi svoje mogočnosti, trdoživosti, posebne rasti ali nenavadne oblike. Prav vsa drevesa, ki so popisana predstavljajo v okolju kjer so, nekaj posebnega. Najdebelejše in najstarejše pomursko drevo je domači kostanj, ki kraljuje v Križevcih Goričkem, s prsnim obsegom 920 cm in častitljivo starostjo več kot 700 let. Sledi mu Niderlov hrast na Spodnji Ščavnici, s prsnim obsegom 767 cm in ocenjeno starostjo 400 let. Več o drevesnih posebnežih pa je zapisano v brošuri »Izjemna dreves Pomurja«, ki je v letu 2019 dobila novo osveženo podobo.