Gozdarska tradicija

O snežniških gozdovih nekoč

Dobrih tristo let je star Valvazorjev pretresljiv opis snežniških gozdov v Slavi vojvodine Kranjske:
»V teh krajih zajemajo divjine mnogo prostora in njihovo število se zelo kopiči, ker se gozd pri Snežniku razteza mnogo milj daleč in se zajeda tako globoko v Turčijo, da teče po njej nekaj dnevov hoda; a tu na Kranjskem gre po vsej deželi do Koroške. Kjer je najbolj ozek, meri tri milje, ponekod pa je mnogo širši. V njem so strašne, ostudne in neverjetne pustinje. Povsod je dosti hribov in dolin: povrhu je še zelo kamniten, tako da se mora njegovi neprijaznosti izogibati ne le oko, ampak tudi noga. Ne plaši pa se njegovega kamnitega tlaka nobeno drevo. Bukve, jelke, smreke in podobna drevesa zrastejo v njem kar najviše…«.

Urbarji iz srede 18. stoletja navajajo na Snežniku prevladujoče stare bukove gozdove. A bukov les tedaj ni imel posebne vrednosti. Glavne dohodke so dajali bukov žir, kresilne gobe, polhi in pepelika, pridobljena iz bukovega lesa. Pomembni dohodki so bili tudi davki, ki so jih plačevali kmetje za košnjo travnikov sredi gozdov in pašo domačih živali. Celo iz Istre, Kvarnerja in bližnjih otokov so pastirji vsako leto prignali na stotine ovac na Snežniško planoto.

Ob koncu 18. stoletja se je začelo oglarjenje. Oglje je bilo mnogo lažje spraviti po slabih poteh in stezah iz gozdov kot hlodovino, saj cest tedaj še ni bilo. Po letu 1850, ko so začeli z gozdovi postopoma bolj smotrno gospodariti, so se oglarji omejili na sečne ostanke in na težje dostopne predele gozdov. Ta dejavnost je v snežniških gozdovih doživela vrhunec po prvi  sv. vojni in zamrla konec šestdesetih let 20. stoletja, še vedno pa je marsikje opaziti izravnana, črna tla, na mestih nekdanjih oglarskih kop.

Dolga tradicija načrtnega gospodarjenja s snežniškimi gozdovi

Načrtno gozdarstvo ima v postojnski območni enoti že več kot sto - letno tradicijo. Začetki segajo v sredino 19. stoletja, ko je propadajoče posestvo in grad Snežnik kupil nemški knez Oton Viktor Schönburg-Waldenburg. Njegov sin Jurij je začel uvajati načrtno gospodarjenje z gozdovi na površini skoraj 16.000 ha. Gozdove so najprej razdelili na tri revirje: Snežnik, Mašun in Klana, te pa na oddelke, nato so jih premerili in izdelali natančne karte.
Prvi gozdnogospodarski načrt je bil narejen leta 1864, naslednja dva pa v letih 1891 in 1902. Predvidevali so sečnjo starih bukovih dreves in pospeševanje mladih jelk, da bi čim hitreje prišli do skoraj čistih jelovih sestojev. Izračunali so namreč, da bi jim jelovina prinašala največ dohodka. Tak način gospodarjenja je zelo šablonski in ne upošteva naravnih danosti in raznolikosti gozdov.

Leta 1906 je višji gozdar in kasneje upravitelj celotnega posestva Henrik Schollmayer-Lichtenberg izdelal smernice za prebiralni način gospodarjenja. Za razliko od v Evropi prevladujočega golosečnega sistema, je pri prebiralnem sistemu pomembno, da gozdna tla ostajajo ves čas pokrita z gozdnim rastjem in zaščitena pred erozijo. Poseka se le posamezna, izbrana drevesa, ki so dosegla določene dimenzije: iglavci nad 45 cm, listavci nad 40 cm prsnega premera.

Schollmayer je obenem uvedel redne meritve gozdnega drevja vsakih 10 let, vodenje evidence poseka in izvedenih gojitvenih del ter pisanje kronike dogajanja v revirjih. Z zbiranjem vseh teh podatkov in njihovo analizo je skozi desetletja pridobil informacije o razvoju gozdov in o rezultatih gozdnogospodarskih ukrepov. Ta inovativen pristop gospodarjenja z gozdovi je v Evropi poznan kot »Postojnska kontrolna metoda«.