Posebnosti območja

Gozdovi postojnskega območja

Razgiban relief, spremenljivo podnebje, pestre talne razmere na pretežno karbonatnih kamninah ter drugi dejavniki prispevajo k veliki raznolikosti tipov gozdov postojnskega območja.

Gozdne zaplate v nižje ležečih predelih, kjer prevladujejo kmetijska krajina in naselja, so zelo pomembne za ohranjanje vitalnosti krajine. Na pogosto poplavljenih tleh ob Pivki, Nanoščici, Unici, Bloščici, ob vodah na Cerkniškem polju ter v Loški dolini uspevajo jelševja in vrbovja, ter ostanki nekoč širnih gozdov hrasta doba - dobovja.

Prostranost gozdov osrednje Javorniško-Snežniškega visokogorske kraške planote je izražena v polnem pomenu, saj strnjeno poraščajo kar 40.000 ha površine. Iz Notranjskih podolij in iz doline Pivke navzgor proti grebenom in vrhovom Javornikov in Snežnika se gozdni tipi spreminjajo v rastlinskih pasovih, ki jih tu in tam prekinjajo posebnosti. Gozdovi na zahodnem vznožju gorskega hrbta, se zelo razlikujejo od onih, na vlažnejših vzhodnih pobočjih. Na zahodu prevladujejo nasadi črnega bora, hrastovo-gabrovi gozdovi ter toploljubni listnati gozdovi z vrstami, ki dobro prenašajo sušo ter uspevajo na plitvih, kamnitih tleh. Vzhodna nižje ležeča pobočja so porasla z dinarskimi podgorskimi bukovimi gozdovi.

Med 700 in 1100 m prevladujejo dinarski jelovo-bukovi gozdovi, ki se zaradi vpliva različnih dejavnikov pojavljajo v različnih podzdružbah. Uvrščamo jih med naše najrodovitnejše gozdove. V vrtačah z globljimi tlemi je več gorskega javorja in velikega jesena, v hladnejših legah je več smreke. Na višjih nadmorskih višinah, med 1100 in 1200 m, prehajajo v zgornjegorske bukove gozdove s posamično primešanim gorskim javorjem. V višjih predelih tega rastlinskega pasu so debla dreves nad tlemi sabljasto ukrivljena, kar je posledica polzečega snega na pobočjih. Zgornjo gozdno mejo na Snežniku tvori dinarsko podvisokogorsko bukovje. Višje so le še ruševje in gorske trate. Zaradi izjemno zanimive mešanice rastlinstva je bil leta 1964 vrh Snežnika zavarovan kot botanični rezervat.

Zgornja gozdna meja

Najvišje ležeči pas gozdov na pobočjih Snežnika, med 1400 in 1600 m nadmorske višine, tvori dinarsko podvisokogorsko bukovje. Oblika dreves je na teh višinah povsem drugačna od nižje rastočih bukev. Dosegajo le nekaj metrov višine, imajo tanka, zverižena, grčasta debla in spominjajo na grme. To je posledica pogostih močnih vetrov, obilice snega in nizkih temperatur. Vegetacijska doba traja le 120 dni. V tisočletjih boja z viharji, snegom in ledom je gozd na zgornji gozdni meji izoblikoval posebno strategijo. Drevesa ne tekmujejo med seboj za svetlobo v krošnjah in hranila v tleh, pač pa si pomagajo. Preživijo lahko le, če rastejo v šopih po več dreves skupaj. Najmočnejša, osrednja drevesa v šopu nudijo mlajšim oporo kadar brijejo močni vetrovi ali jih sneg potiska k tlom. Cel šop bukev ima izoblikovano enotno krošnjo in enoten koreninski sistem. Skozi podvisokogorsko bukovje vodijo planinske poti na Veliki in Mali Snežnik.

Meja med dinarskim podvisokogorskim bukovjem in višje ležečim ruševjem je ostra. Temno zeleno ruševje obdaja ovršje Snežnika kot debela preproga, iz katere štrlijo posamezne smreke, jelke in jerebike. Planinski bor je edini grmast bor, ki pri nas zraste le dva do tri metre v višino. Ima prožno deblo in veje, ki pod obilico snega poležejo. Sneg pozimi tako popolnoma prekrije ruševje na Snežniku, da kot bel očak kraljuje nad okoliško pokrajino.

Širše ovršje Snežnika je zajeto v največji gozdni rezervat v Sloveniji s skoraj 800 ha površine. Značilno dinarsko zgornjo gozdno mejo imamo v Sloveniji v tolikšnem obsegu le na Snežniku, kar je ključen razlog za vpis Gozdnega rezervata Snežnik na seznam svetovne dediščine pri UNESCO.

Mrazišča pod Snežnikom

Eno najbolj zanimivih gozdnih posebnosti postojnskega območja, mrazišča, lahko opazujemo z vrha Velikega Snežnika. Na apnenih kamninah Snežniškega pogorja se je izoblikoval kraški relief s kopastimi vrhovi in globokimi vrtačami, dragami in doli. Ker so te globeli zaprte z vseh strani, se relativno težji hladen zrak nabira v dnu. Pojav, ko so temperature zraka in tal v dnu globeli znatno nižje kot na višjih pobočjih in na grebenih, imenujemo temperaturni obrat. Posledica tega je obrnjeno zaporedje rastlinskih pasov. V najbolj ekstremnih mraziščih v dnu uspevajo le mahovi, lišaji in posamezne zeli, sledi pas ruševja in ponekod smrekovi gozdovi, ki so z vrha Snežnika dobro opazni kot temni, vedno zeleni otoki sredi bukovega gozda. Ta smrekovja so edina naravna smrekova rastišča v jugozahodni Sloveniji. Smreke lahko zrastejo zelo visoko, njihove krošnje pa so ozke, s povešenimi vejami, ki se pod snegom še bolj pritisnejo k deblu. V nekaterih mraziščnih globelih pobočja nad ruševjem porašča pas podvisokogorskega bukovja, ki navzgor prehaja v dinarsko zgornjegorsko bukovje.

Območja NATURA 2000 na OE Postojna

Evropsko omrežje ekološko pomembnih območij narave je osnovano na podlagi direktive o pticah in direktive o habitatih z namenom ohranjanja oziroma izboljšanja ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov. Na postojnskem gozdnogospodarskem območju je 19 območij Natura 2000 z vrstami in habitatnimi tipi, vezanimi na gozd, ki pokrivajo skoraj 74 % gozdov v območju. To kaže na visoko stopnjo ohranjenosti naravnega okolja. Ustrezno usmerjanje razvoja gozdov, ki vključuje ekološke funkcije, zlasti funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti, se uresničuje na podlagi gozdnogospodarskih načrtov, ki so določeni kot načrti, potrebni za zagotavljanje ugodnega stanja (gozdnih) habitatnih tipov in vrst.

V seznamu so navedeni Natura 2000 habitatni tipi ter vrste, ki so povezane z gozdom.

7 HABITATNIH TIPOV:

• Ilirski bukovi gozdovi
• Bukovi gozdovi
• Javorovi gozdovi v grapah in na
• Ilirski bukovi gozdovi
• Bukovi gozdovi
• Javorovi gozdovi v grapah in na pobočnih gruščih       
• Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja
• Kisloljubni smrekovi gozdovi od montanskega do alpinskega pasu
• Ruševje z vrstama Pinus mugo in Rhododendron hirsutum
• Jame, ki niso odprte za javnost
• Prehodna barja
• Bazična nizka barja
• Travniki s prevladujočo stožko na karbonatnih tleh

49 VRST

• 17 ptic:
  divji petelin, gozdni jereb, velika uharica, kozača, koconogi čuk, mali skovik, planinski orel, belorepec, kačar, sokol selec, sršenar, črna žolna, pivka, belohrbti detel, triprsti detel, podhujka, črna štorklja;
• 3 rastline:
  kranjski jeglič, dinarska smiljka, Scopolijev repnjak;
• 1 mah: Buxbaumia viridis;
• 10 žuželk:
  bukov kozliček, alpski kozliček, strigoš, rogač, škrlatni kukuj, močvirski krešič, drobnovratnik, črtasti medvedek, gozdni postavnež, veliki studenčar;
• 10 netopirjev:
  južni podkovnjak, širokouhi-mulasti netopir, vejicati netopir, dolgokrili netopir, dolgonogi netopir, mali podkovnjak, veliki podkovnjak, veliki navadni netopir, navadni netopir, ostrouhi netopir;
• 4 zveri:
  volk, navadni ris, rjavi medved, vidra;
• 2 dvoživki:
  hribski urh, veliki pupek;
• 2 raka:
  navadni koščak, primorski koščak.

Kraško porečje Ljubljanice

Ob vzhodnem vznožju Javorniško-Snežniškega pogorja se vzdolž Idrijske tektonske prelomnice razgrinjajo kraška polja, preko katerih se pretakajo skrivnostne vode kraškega dela porečja Ljubljanice, »reke sedmerih imen«. Najbolj južno leži Babno polje, preko katerega teče Trbuhovica. Izvira nad Prezidom na Hrvaškem in po kratkem toku ponikne v več ponorih v dnu polja. Vode Trbuhovice se pokažejo zopet na površju v Loški dolini kot Obrh. Močnejši izvir je Veliki Obrh v bližini Vrhnike pri Ložu, Mali Obrh pa izvira v okolici enega najlepših gradov pri nas, Snežnika. Od ponorne jame Golobina do izvirov Cemuna in Obrha na Cerkniškem polju, sta le slaba dva kilometra podzemnega toka. Seveda količina vode, ki priteka iz Loške doline ne zadošča, da bi napolnila slovito presihajoče Cerkniško jezero. Le-to se napaja tudi iz mnogih izvirov ob vznožju Javornikov, Križne gore ter iz Cerkniščice. Jezero se prazni skozi številne požiralnike v dnu in ponorne jame na severnem obrobju. V sušnem obdobju se na dnu jezera pokaže vijugava struga Stržena.

Četrtič priteka voda na površje v slikoviti kraški dolini Rakov Škocjan kot potok Rak. Dolina je v bistvu ogromna jama, katere strop se je davno tega porušil. Po treh kilometrih površinskega toka ponika Rak v Tkalci jami in pod površjem teče proti Planinskemu polju. Na njegovem robu, v Planinski jami, izvira Unica, ki si z lenobnim zavijanjem preko polja kar trikrat podaljša pot, preden se na severnem delu dokončno izgubi v podzemlje. Naslednica Unice je seveda Ljubljanica. Vode Trbuhovice, Obrha, Stržena na Cerkniškem polju, Raka, Unice in Ljubljanice so torej vode, ki skupaj tvorijo eno reko – »reko sedmerih imen«. Toda katero ime je sedmo?

Ponj moramo še nekoliko dlje, skozi Postojnska vrata, na zahodno stran Snežnika in Javornikov, v dolino reke Pivke. Pivka izvira pri Zagorju. Kot večina kraških vodotokov teče po površju le v deževnih obdobjih. Njen največji pritok je Nanoščica, ki odvaja vode izpod Nanosa. Na svoji poti proti Ljubljanici je Pivka ustvarila kar nekaj mogočnih jam, med katerimi je najbolj znana Postojnska jama. V Postojnski jami se Pivka izgubi globoko v podzemlje, videti pa jo je mogoče spet v Pivškem rokavu Planinske jame. Še pod površjem se zlije z vodami Raka, potem pa skupaj, kot Unica, nadaljujeta tok proti izvirom Ljubljanice pri Vrhniki.

Lovišče s posebnim namenom Jelen

Kozarišče 78, 1386 Stari trg
Vodja: Anton Marinčič
Telefon: 01-705-78-11
Fax: 01-705-31-08
E-pošta

Lovišče s posebnim namenom Jelen leži v osrednjem, južnem delu Slovenije v pogorju Snežnika na prehodu v masiv Javornikov, ki sta del največjega strnjenega gozdnega kompleksa v Sloveniji in predstavlja skrajni severozahodni rob Dinarskega gorstva z neprekinjeno gozdno povezavo proti Gorskemu Kotarju. Zajema osrednji del Snežnika, le na severovzhodnem delu tudi obrobje Loške doline. Lovišče je sredogorsko in leži med 572 m in 1796 m nadmorske višine.

Gozdne učne poti na OE Postojna

Na Postojnskem gozdnogospodarskem območju imamo naslednje gozdne učne poti s katerimi upravlja Zavod za gozdove Slovenije skupaj s partnerji:

Zgibanka: Mašunska gozdna učna pot in Gozdna hiša Mašun