Gozdarska tradicija

Tradicionalno upravljanje z gozdom

Za upravljanje z gozdovi Kraškega GGO je značilen nizek obseg vlaganj kar posledično pomeni nezmožnost vplivanja na razvoj gozdov, na njihovo vrstno sestavo, stojnost in splošno stabilnost, kvaliteto lesa in na splošno izkoriščanje gozdov. Problem je povezan z drobno posestno lastniško strukturo v celem GGO. V zadnjem času so se pojavili novi trendi, ki spodbujajo ponovno vzpostavljanje agrarnih skupnosti. Ta prastara oblika kmetijskega gospodarstva ima številne prednosti: omogoča boljšo izrabo zemljišč, znižanje stroškov in ohranjanje tradicionalnih praks.

To še posebej dokazuje Agrarna skupnost Štorje, najbolj skrbni lastnik gozda v Kraškem GGO za leto 2023, ki izstopa tako po številu članov kot tudi po površini gozdne posesti. Gospodarijo s 496 ha kraškega sveta v širši okolici Štorij in na pobočjih hribov Selivec in Sopada. Člani Agrarne skupnosti so prebivalci vasi znotraj teritorija AS - iz Štorij, Podbrež, Senadolic, precej članstva pa je tudi iz oddaljenih krajev, kot so Sežana, Divača, Koper, Ljubljana in celo v zamejstvu.

Čeprav že precej razseljeni, so lastniki povezani v agrarno skupnost, kjer prenašajo iz roda v rod tudi spoznanja, kako s kraškim gozdom trajno in sonaravno gospodariti. Danes 70 jusarjev gospodari s 380 hektarji pretežno borovega gozda, ki porašča bivše kraške pašnike. Njihova gozdna posest je ostala v skupni lasti članov, z njo pa v njihovem imenu gospodari upravni odbor v skladu z dolgoletnim izročilom in sprejetimi Pravili AS.

Vsako leto, do oktobra, odbor zbere potrebe po lesnih sortimentih in z revirnim gozdarjem pripravi gojitveni načrt, čemur sledi označitev drevja za posek v izbranem delu gozda. Odbor nato razdeli sečišče na toliko »partov« kolikor jusarjev se je prijavilo za sečnjo. Sledi žrebanje, s katerim si razdelijo parte in v njih nato v zimskih mesecih zelo skrbno in v skladu z navodili revirnega gozdarja izvedejo sečnjo. Vsako leto tako aktivni člani pokrijejo lastne potrebe po drveh.

Smolarjenje po nemški metodi

Že Grki in Perzijci so poznali smolo in znali iz nje pridobivati terpentinovo olje in kolofonijo. Uporabljali so jo v zdravilstvu (revmatizem), za balzamiranje, zaščito lesa (zadelovanje špranj), razsvetljavo (bakle), v mikroskopiji, za kolomaz (mazanje čevljarske drete) in izdelavo kitov, lakov, mil, ipd.

Smolo najdemo v vseh delih dreves iglavcev razen pri jelki, kjer se nahaja le v lubju in iglicah. Zato jo pridobivamo s smolarjenjem iz stoječih živih dreves ali z ekstrakcijo iz s smolo bogatih vrst lesa oz. odpadkov.

Za bore in macesen je značilno, da smolni kanali po pretrganju zelo obilno izločajo smolo, vendar se zaradi olesenitve celic izločanje že po nekaj dneh preneha. Po obnovitvi rane smola spet obilno zalije rano. To je potrebno upoštevati pri izdelavi smoline v obliki ribje kosti, njenem vzdrževanju in pobiranju smole.

 V Evropi se je začelo smolariti najprej v Sredozemlju, na črnem, alepskem in primorskem boru, zlasti v Grčiji, Franciji in Španiji. Pozneje so začeli smolariti tudi na rdečem boru v Avstriji, Nemčiji, SZ in Poljski.

Do prvih poskusov smolarjenja v naših gozdovih  je prišlo šele 1938, ko so v borovih gozdovih na Primorskem po francoski metodi smolarili Italijani. Domačini so se jim upirali tako, da so zažigali smoline in odnašali lončke.

Hitro širjenje smolarjenja v Kraškem GGO je v veliki meri spodbudil politični položaj, v katerem se je znašla povojna Jugoslavija. Z vzpostavitvijo lastnih proizvodnih kapacitet si je želela zagotoviti neodvisnost od zahodnega trga. Prav tako nenadoma kot se je smolarjenje razmahnilo, je v drugi polovici 50 let tudi ugasnilo.

Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa

Načrtno gospodarjenje s kraškimi gozdovi se je začelo šele po letu 1961. Zakon o gozdovih iz leta 1961 je določal, da je potrebno izdelati načrt za kraško območje in ustanoviti poseben zavod za usposobitev kraških zemljišč za redno gozdno proizvodnjo. Tako je leta 1964 nastal Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa v Sežani. Ta ustanova je prevzela vse gozdarske naloge na kraškem območju. Sredstva za delo so zagotavljali tudi proračuni občin, okraj in republika. Po ustanovitvi Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa je bilo gospodarjenje z vsemi gozdovi prvič v pristojnosti ene same gozdnogospodarske organizacije.

Takratni Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije v Ljubljani je 1963 izdelal Splošni gozdnomelioracijski projekt na rastiščni, biološkotehnični in ekonomski osnovi za degradirano področje Slovenskega primorja, ki naj bi postal podlaga za nadaljnjo usmeritev gospodarjenja s kraškimi gozdovi.

Z zakonom o gozdovih iz leta 1965 so bila dokončno uzakonjena tudi gozdnogospodarska območja. Kraško je bilo ustanovljeno kot posebno gozdnogospodarsko pasivno območje, ki vključuje tisti dela krasa, v katerem so gozdovi in gozdna zemljišča tako slabi, da so za pogozditev kraških goličav in melioracijo degradiranih gozdov potrebni napori in finančna pomoč širše družbene skupnosti.

Območje je bilo prostorsko razdeljeno v 9 gozdnogospodarskih enot, organizacijsko pa v 18 revirjev. Razdeljen je bil na dve temeljni organizaciji. TO Gozdarstvo je združevala revirje v katerih so pretežno družbeni gozdovi in nekaj zasebnih v kateri je poudarek na varovalni vlogi, temeljna organizacija kooperantov (TOK) pa revirje s pretežno zasebnimi revirji, v katerih je bil poudarek na proizvodnji lesa. Posebna enota je bila služba za urejanje gozdov.

Vir: Silvo Čehovin, Kraško gozdnogospodarsko območje