Posebnosti območja

Gozdne učne poti območne enote Sežana

Na Kraškem gozdnogospodarskem območju imamo naslednje gozdne učne poti s katerimi upravlja Zavod za gozdove Slovenije skupaj s partnerji:

Brkini - Čičarija – Istra - Kras

Kraško GGO sestavljajo štiri zelo raznolike pokrajine.  Brkini z dolino reke Reke na severu predstavljajo vezni člen s celinsko Slovenijo. Južni, največji del pokrajine zavzemajo hriboviti Brkini, ki so verjetno dobili ime po značilnih zaobljenih kopah, brdinih. Večino gozdne vegetacije predstavljajo gozdovi bukve, različnih hrastov in plemenitih listavcev. V novejšem času zaradi opuščanja košnje na strminah in grebenih gozd ponovno napreduje iz globeli proti slemenom.

Podgorski kras, Čičarija in Podgrajsko podolje sestavljajo kraško pokrajino med flišnimi koprskimi brdi, apneniškim Krasom in flišnimi Brkini. Podgrajski kras je kraški ravnik, ki se dvigne v hribovito Čičarijo, v Podgrajskem podolju pa naletimo na uravnan zakrasel svet. Zaradi preteklega gospodarjenja na Čičariji in Slavniku nad 800 m nm. prevladuje bukev s primesjo jelke in smreke. V nižjih legah (600 - 800m) se bukvi pridružita tudi črni in beli gaber, še nižje pa prevladujejo degradirana toploljubna grmišča s hrastom.

Koprska ali Šavinska brda ležijo na skrajnem JZ Slovenije, zaradi lege ob morju ima izrazite sredozemske poteze. H Koprskim brdom na vzhodu sodijo še dolina Osapske reke, naselja v pobočju Bržanije, hrastoveljski Dol ter področje okoli Movraža. Prevladujoča gozdna združba je gozd gradna in jesenske vilovine, ki porašča predvsem vzhodna območja pokrajine ter za kmetijstvo manj primerna osojna pobočja.

Kras je obsežna apneniška planota, ki se dviga v zaledju Tržaškega zaliva in se strmo dviga nad sosednje pretežno flišnate pokrajine. Na Krasu prevladuje gozdna združba črnega gabra z ojstrico, na ilovnatih kraških tleh pa se ji pridruži tudi primorska različica združbe gradna in domačega kostanja. Posebno mesto med drevesnimi vrstami imajo umetni nasadi črnega bora, ki v zadnjih letih zarašča opuščene pašnike.

Od gozda do kamnite goličave in nazaj do gozda

Pred letom 5000 pr. n. št. na Kraškem GGO prevladujeta strnjen jelovo bukov gozd in gozd gradna z bukvijo, kot na primer danes na Snežniku, Javornikih ali Trnovskem gozdu. Med letoma 5000 in 1000 pr. n. št. pride do prehoda med popolno gozdnatostjo in ogolelostjo površja, ki ga povzroči človek. V krajini se širi vegetacija, ki ne tvori strnjenega gozda: grmovnice in trave. Okrog leta 1000 pr. n. št.  se pojavijo urejena stalna naselja – kaštelirji, zato še naraste potreba po pašnih površinah. Sledi prehod od drobnice proti govedu in prašičem, ki še pospeši nastajanje kamnite goličave.

Po letu 1000 v krajini že prevladujejo travinja z brinjem, čemur sledi popolna ogolelost. Pogoji za življenje se zaostrujejo, zato pride do postopnega prehoda od goveda nazaj na drobnico in nastajanje kamnite puščave. Prva polovica 19. stoletja je doba Josefa Ressla. V letih 1842 in 1852 gozdarski mojster Josef Ressel izdela gozdarske načrte za pogozditev kamnite goličave. S pogozdovanjem želijo reševati socialne stiske prebivalstva in okoljske probleme degradirane krajine.

Druga polovica 19. in začetek 20. stoletja je bila doba pogozdovanja. Leta 1859 Josip Koller osnuje poskusne nasade z več vrstami in črni bor se je izkazal kot je najprimernejši za pogozdovanje. Sledi obdobje črnega bora do današnjih dni. Zmanjšanje človekovega pritiska na krajino proži spontano širjenje naravne vegetacije. Hrasti s črnim gabrom in malim jesenom začenjajo izpodrivati črni bor, sledi začetek vračanja k prvobitni vegetaciji.

Zakoj znova sadimo na Krasu?

Gozd je videti dolgoživ, mogočen, sposoben preživeti več človeških rodov, a je vendarle minljiv, krhek in odvisen od muhastih sil narave ter naše skrbi zanj. Gozdnih požarov bo s krepitvijo posledic podnebnih sprememb, kot je pojavljanje rednih in dolgotrajnih suš in daljših obdobij z visokimi temperaturami, vedno več.

Največji požar v zgodovini Slovenije je vzplamtel na goriškem Krasu 15. 7. 2022, pogašen pa je bil 29. 7. 2022. Skupaj je zajel 3.707 ha površin, od tega 2.902 ha gozdov.

Večinoma naravna obnova gozda na pogorišču bo trajala več desetletij. Na degradiranih opožarjenih gozdnih rastiščih bo potrebno naravi pomagati z umetno obnovo z rastišču prilagojenimi drevesnimi vrstami. Sadili oz. sejali bomo puhasti hrast, trokrpi javor, cer, graden, črniko in črni bor ter še 14 drugih drevesnih oz. grmovnih vrst.

Zakaj spet obnavljamo gozd s sadnjo?

Ob vse hujših neurjih bo gozd zmanjševal in uravnaval površinski odtok padavinske vode in slabil njeno erozivno moč. Gozdna drevesa bodo s koreninskim sistemom vezala in utrjevala tla, zmanjševala moč vetra in slabila vetrno erozijo. Gozd bo preprečeval in zadrževal tudi plazove ter varoval bregove vodotokov pred spodjedanjem in rušenjem ob visokih vodah.

Gozdna tla so kot spužva, ki zadržuje deževnico, in filter, ki to deževnico prečisti, zato bodo gozdovi vedno bolj pomembni tudi za ohranitev virov čiste pitne vode. Z izmenjavo svežega gozdnega zraka z okolico in z zasenčenjem ter oviranjem vetra pri tleh gozd zmanjšuje podnebne ekstreme tudi v svoji okolici.

S sadnjo obnavljamo zato, da krepimo in ohranjamo biotsko pestrost Krasa.

Biotska pestrost našega gozda – drevesne vrste, ki jih lahko srečate le pri nas

Navadna jagodičnica (Arbutus unedo) je sredozemska vrsta, ki je v Sloveniji samonikla pri Strunjanu. Zraste v do 12 m visoko vednozeleno drevo s široko razraslo krošnjo ali kot grm. Skorja na debelejših vejah in deblu je rdečkasta, pozneje sivorjava, z nje se vzdolžno luščijo ozki trakovi lubja. Premenjalno razporejeni listi so podolgovato eliptični, na obeh koncih zašiljeni, goli, zgoraj bleščeči in temni, spodaj svetlejši. Jagodičnica je enodomna in žužkocvetna vrsta, ki cveti od oktobra do decembra, ko dozorijo jagodam podobni plodovi.

Črnika (Quercus ilex) je naravno razširjena v Sredozemlju, dobro uspeva zlasti na jerini. Zraste v do 20 m visoko in 2 m debelo drevo, s široko okroglasto krošnjo ali grm. Skorja na deblu je sivorjava in sprva gladka, pozneje skoraj počrni in plitvo razpoka v temne luske. Listi ostanejo na drevesu dve leti, so podolgovato jajčasti in zašiljeni, usnjati, zgoraj so gladki, spodaj puhasto dlakavi. Črnika je dvodomna in vetrocvetna vrsta, ki cveti aprila in maja. Enosemenski orešek (želod) je podolgovat, septembra prvega leta, ko dozori, postane svetlo rjave barve. Okroglasta skledica ima prilegle, gosto puhaste izrastke.

Terebint (Pistacia terebinthus) najdemo v osrednjem in zahodnem Sredozemlju, dobro uspeva na toplih, suhih, kamnitih in svetlih rastiščih. Zraste v do 14 m visoko in 1 meter debelo listopadno drevo ali grm. Skorja na deblu je temno rjava ali siva in sprva gladka, pozneje mrežasto razpoka. Listi terebinta so premenjalno nameščeni, lihnopernato sestavljeni iz 7-11 podolgovato jajčastih, usnjatih, celorobih in na vrhu topo zaobljenih lističev. Zmečkani lističi oddajajo oster vonj po terpentinu. Terebint je dvodomna in vetrocvetna vrsta, ki cveti aprila še pred olistanjem. Koščičasti plodovi so okroglasti do jajčasti, sprva zeleni, ko dozorijo rjavkasti ali modrikasti.

Vir: Robert Brus, Drevesne vrste na Slovenskem

Vzpon zlatega šakala

Na Primorskem se število opažanj zlatega šakala (Canis aureus), sploh v zadnjem desetletju, povečuje. Srednje velikem predstavniku zveri razdrobljena kraška krajina zelo ustreza, saj je poselil večji del zanj primernega prostora. Vpliv šakala na ostale domorodne vrste še ni docela proučen, a lovci ocenjujejo da je vpliv na upad številčnosti srnjadi velik.

Izvira iz severne in vzhodne Afrike ter južnih predelov Evrazije. Je teritorialna in socialna vrsta, ki je danes v Sloveniji stalno prisotna. Prišla je po naravni poti, zato se je jo obravnava kot avtohtono vrsto. Uredba o divjadi in lovnih dobah jo je opredelila kot lovno vrsto divjadi – Ur. l. RS, št. 81/14. Lov nanjo se je pričel 1. 7. 2020. Spada med zveri iz družine psov. Velik je kot srednje veliki psi, opisno pa nekako med lisico in volkom. Povprečna telesna masa odraslega šakala znaša 10 – 13 kilogramov pri samicah, pri samcih pa tudi 15 kilogramov ali več. Barva kožuha je lahko peščena, rdečkasta, zlato-rjava (od tu ime) ali srebrna. Od drugih zveri ga lahko ločimo po zraščenosti prednjih blazinic.

Šakal je izrazit prehranski oportunist in uživa najrazličnejšo živalsko in rastlinsko hrano. Plenijo manjše sesalce, ptice, dvoživke plazilce, žuželke, mlado drobnico, prehranjuje pa se tudi z mrhovino, raznimi organskimi odpadki in rastlinsko hrano. Hrano išče posamično ali v skupini, najpogosteje pa v parih. S svojim načinom prehranjevanja opravlja koristno poslanstvo, saj pleni škodljivce na poljedelskih površinah. Živijo v tropu (družinska skupnost), ki ga vodita dominanten samec in samica (oče – mati), skupaj z mladiči. Samica običajno poleže od 2 do 4 mladiče, ki po 14 tednih že lahko lovijo hrano s starši.