Gozdarska tradicija

Tolminsko gozdnogospodarsko območje ima najstarejšo tradicijo gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji, saj so najstarejši ohranjeni načrti za državne gozdove iz leta 1770.

Klavže

Gozdarji so bili pri spravilu lesa iz gozdov največkrat prepuščeni lastni domiselnosti in iznajdljivosti. Tako so ugodne hidrološke razmere omogočile učinkovito plavljenje lesa po vodotokih. V ta namen so bili zgrajeni številni objekti (klavže, grablje za prestrezanje lesa ipd.), ki so se do danes ohranili na Idrijci, Belci in Kanomljici.

Prevoz lesa

Proti koncu 18. stoletja je začel naraščati pomen prevoza lesa (»furanje«) po cestah. Pri izgradnji cestnega omrežja v Trnovskem gozdu je sodeloval tudi znani izumitelj Josef Ressel.

V alpskem svetu so bile v zadnjem stoletju pri spravilu najpomembnejše žičnice. Z njimi se še danes do ceste spravi okoli 30 % lesa. Na Tolminskem so razvili poseben tip krožne gravitacijske žičnice, imenovane Tolminka. Zadnja je delovala Golobarska žičnica pri Bovcu, ki je danes ohranjena in urejena kot gozdarski tehnični spomenik na prostem.

Golobarska žičnica

Zgibanka - gozdarski tehnični spomenik

Dodatne informacije lahko dobite na naslovu:
Krajevna enota Bovec, 5230 BOVEC, Tel.: 05 38 86 013

Idrijski lauf

V zapiskih iz leta 1820 beremo, da je idrijski nadgozdar Jettmar izdelal gozdno železnico za oskrbovanje idrijskega rudnika z lesom. Da so začeli uporabljati gozdno železnico v okolici Idrije, ni naključje. Tamkajšnji rudnik je bil že od nekdaj eden največjih tovrstnih obratov na svetu. Potrebe po jamskem lesu in lesu za kurjenje v žgalnih napravah za pridobivanje živega srebra so zahtevale velike količine lesa. Ko ga ni bilo mogoče več dobiti v bližini Idrije, je bilo treba poseči v bolj oddaljene kraje.

Za transport lesa so v 16. st. pričeli graditi klavže. Ko je tudi ob klavžah pričelo zmanjkovati lesa, so gozdarji posegli v notranjost gozdov. Leta 1820 so v idrijskih gozdovih vpeljali svojevrstno gozdno železnico, ki je bila, podobno kot klavže, posebnost idrijskih gozdov. Njena dolžina je znašala navadno 2600 do 3000 metrov. Speljana je bila v začetku kar po tleh, brez posebnega planuma in tekla na bukovih polenih, po možnosti po najnižji izohipsi sečišča v vseh mogočih smereh in tudi navkreber.

Proga gozdne železnice je bila izdelana iz lesenih tramov pravokotnega preseka, ki so tekli vzporedno v oddaljenosti 342 mm drug od drugega. Kasneje se je izkazalo, da je tir preozek in da bi bilo treba železnico predelati. Predelavo je opravil nadgozdar Friedler okrog leta 1850 in s tem staro gozdno železnico izločil iz uporabe. Tir so povečali na širino 625 mm in lesene tirnice obložili s pločevino.  Izboljšave so omogočile izdelavo širših in močnejših vozičkov in nakladanje lesa od 0,7 do 1,0 m3 na regljač, kot so imenovali te vozičke.  V glavnem so po letu 1855 z vozički prevažali hlodovino in jamski les. Leta 1863 so regljač zopet izboljšali in nadomestili lesena kolesa z železnimi.

Od leta 1853 so tirnice polagali na trdno grajene kobile v obliki nasedlanih nosilcev, ki so bili hkrati tirnica. Ker ni bilo mostnic, so vzporedno s tirnicami nepretrgano ležale deske, po katerih je stopal voznik. S kobilami so premostili vsako reber in dolino, tako da je voz tekel tudi po petnajst metrov nad zemljo. Zaradi tega so bili vozniki le možje brez vrtoglavice. Padec tirnic je znašal povprečno 2,5 % in največ 3 %, vzdržale pa so do šest let, nato so jih predelali v drva. Na voljo je bilo vedno do trideset regljačev. Z gozdno železnico so dosegli sečišča v najbolj odročnih gozdnih predelih in spravljali les do plovne vode. Na to napravo je bila gozdna uprava zelo ponosna, saj je bila dalj časa edina v avstro-ogrski monarhiji. Z opustitvijo klavž je po 106 letih prenehal obratovati tudi lauf, kot so gozdni delavci imenovali napravo. Gozdna železnica Lauf je po doslej znanih podatkih bila prva železnica, namenjena spravilu lesa na svetu. Rojstvo gozdnih železnic so bili torej idrijski gozdovi.

Obnovljena različica - predstavitev idrijskega laufa v  je bila v idrijskih gozdovih postavljena  leta 2005 s sodelovanjem SKZG RS, SGG d.d., DIT Posočja in ZGS OE Tolmin.

Povzetek: Emil Pelhan po Tadej Brate: Gozdne železnice na Slovenskem.

Mejna znamenja

Mejna znamenja so pomembna kulturna dediščina, saj imajo poleg svoje funkcionalne tudi pričevalno in estetsko vrednost. Običajno so nastala ob kartiranju oziroma izmeri ozemlja: tako so se ohranila  znamenja med državami, deželami, fevdi in lastništvi.

Na Severnem Primorskem je večina najstarejših mejnih znamenj povezanih z deželnoknežjimi (cesarsko-kraljevimi, danes državnimi) gozdovi, ki so bili večkrat izmerjeni. V obdobju med letom 1736 do danes je nastalo preko 8800 gozdarskih kamnitih mejnih znamenj. V gozdovih pa so se ohranila tudi posamezna druga mejna znamenja, ki so sicer v urbanem okolju  podvržena uničenju.

Več v članku: MEJNA ZNAMENJA NA SEVERNEM PRIMORSKEM (Edo Kozorog / Goriški letnik)